Medgeneracijska travma
V skrajnih situacijah, ki presegajo običajne človeške izkušnje in povzročajo intenziven strah za življenje, grozo ter občutek nemoči, se razvije posttravmatska stresna motnja (PTSM), pri čemer osebnostne lastnosti ali predhodna nevrotična stanja ne igrajo več odločilne vloge.
Dolgotrajne posledice doživete psihotravme se lahko manifestirajo kot posttravmatska stresna motnja (PTSM) ali pa se pojavijo posamezni njeni simptomi, ki vključujejo nespecifične in specifične simptome. Nespecifični simptomi vključujejo: fizično, psihično in spolno astenijo, hitro utrujenost (pomanjkanje energije za vzdrževanje interesov in aktivnosti); anksioznost; notranjo napetost, panične napade, občutek stalne nevarnosti, pesimizem; psihonevrološke manifestacije: aktualizacija histeričnih, fobičnih in obsesivnih simptomov; psihosomatske težave; vedenjske težave: izbruhi jeze, agresija, samomorilno vedenje, motnje hranjenja, anoreksija ali bulimija.
Travma je izjemno močan in/ali dolgotrajen vpliv na psiho ter subjektivno doživljanje tega dogodka kot travme.
Simptomi izogibanja mislim, občutkom, povezanim s travmo; aktivnostim, krajem in ljudem, ki obujajo spomine na travmo; nezmožnost spomniti se pomembnih vidikov travme; očitno zmanjšanje zanimanja za aktivnosti ali sodelovanje v njih; občutek ločenosti od drugih ali svoje nenavadnosti; občutek blokirane prihodnosti (neuspeh v karieri, nezmožnost poročiti se, imeti otroke, imeti normalen potek življenja).
Pri travmatiziranih ljudeh je opaziti visoko raven vzburjenja ob izpostavitvi dražljajem, ki tudi le oddaljeno spominjajo na nevarnost. Mreže strahu so stalno aktivirane, kar aktivira tudi ustrezna pričakovanja in prepričanja, da se bo nevaren dogodek zagotovo zgodil, kar vodi do simptoma vdora, ki ga spremljajo fiziološke in somatske reakcije, ki povečujejo občutek grožnje. Ti ljudje delujejo v načinu stalne nevarnosti, kar moti vsakdanje življenje. Nagnjenost k "flashbackom" – nenadni oživitvi travmatičnega dogodka, vse do senzoričnih občutkov, pod vplivom sprožilcev, ki spominjajo na travmo. Pri tem so spomini na travmatične dogodke lahko še posebej živi in jasni, bodisi nasprotno, nejasni in nedetalizirani.
Z. Freud je, ko je analiziral mehanizme ponavljanja travmatičnih situacij in njihovo "vsiljivo ponavljanje", prišel do zaključka, da je za psiho nujno, da znova in znova doživlja travmatično izkušnjo, da bi se počutila kot njen organizator in ne kot pasivna žrtev, kar je potrebno za psihično povezovanje te izkušnje.
Ena od značilnosti posttravmatskega stanja je zmanjšana sposobnost verbalizacije svoje izkušnje. Če posameznik lahko napiše dosledno in celovito pripoved o doživeti travmatični izkušnji, se lahko bolje spopade s travmo.
Pri ljudeh s PTSM je oslabljena sposobnost za verbalizacijo in integracijo travmatične izkušnje z drugimi dogodki v življenju ter njeno vključevanje v strukture spomina. Travma "pretrga" zaporedje življenja in ta prelom se odraža v tem, kako oseba pripoveduje o sebi in svojem življenju. Opazimo fenomen disociacije, katerega rezultat je, da se del izkušnje loči od zavesti. Travmatični spomini v spominu ne obstajajo kot povezane pripovedi, temveč kot intenzivna čustva. Ker travmatični spomini niso integrirani v kognitivno shemo posameznika in se s časom skoraj ne spreminjajo, žrtev ostaja nekako "zamrznjena" v travmi kot v aktualnem doživetju, ki se ne dojema kot nekaj, kar pripada preteklosti.
Doživeta travma vpliva na vse vidike psihičnega delovanja človeka, vključno s kognitivnim področjem. Napadeni so njegova osnovna prepričanja oziroma "slika sveta" - prepričanja človeka o naravi sveta in lastnem jazu v svetu, ki predstavljajo sistem posplošenih, implicitnih in trajnih predstav o okolju, o lastnem jazu in o odnosih med svetom in jazom. Pri travmi izgubijo svojo osnovo takšna osnovna prepričanja, kot so dobronamernost okolja, pozitiven jaz in pravičnost odnosov med svetom in jazom.
Soočenje človeka z okoljem povzroča občutek groze, občutek lastne ranljivosti in nemoči, prejšnje prepričanje se izkaže za iluzijo, osebnost se znajde v stanju dezintegracije, za premagovanje katere je potrebno obnoviti osnovna prepričanja.
Oseba s posttravmatskimi simptomi jih izraža na čustvenem, kognitivnem in vedenjskem področju. V procesu interakcije z okolico prenaša sporočila, katerih vsebina je povezana s preživeto travmo. Ta sporočila so lahko verbalizirana ali ne, ostajajo neizrečena, neizrazljiva, kot "tuje telo" v psihi. Pride do razcepitve osebnosti zaradi blokirane agresije, strahu pred ponovnim preganjanjem, občutkov krivde in sramu ter poškodovane samopodobe. Ta čustva se ne morejo več doživljati kot integrirani del osebnosti.
Ko taka oseba postane starš, pogosto uporablja otroka kot most, ki jo povezuje z življenjem, svetom. Otrok pa se neizogibno sooča s projekcijo odcepljenih spominov in čustev starša. Pogosto mora otrok opravljati funkcijo stabilizatorja za svoje starše, pri čemer se vloge starš-otrok obrnejo.
Čeprav lahko osebe, ki so doživele hude travme, postanejo uspešne v svojem vsakdanjem življenju, lahko posledice njihove travme še naprej vplivajo na naslednje generacije.
Prenos medgeneracijske travme se odvija od ene generacije do druge v okviru medgeneracijskega prenosa, katerega osnova je medgeneracijska povezanost. Tako medgeneracijski prenos pomeni prenos življenjskih izkušenj, vzorcev in scenarijev od prednikov na potomce, tako konstruktivnih kot destruktivnih, zavestnih in nezavestnih. Ta prenos je osnova za kontinuiteto generacij, omogoča, da je posameznik vpet v generacijsko verigo in sam postane vir prenosa za potomce.
Psihoterapija je ključna, saj pomaga posameznikom predelati in integrirati travmatične izkušnje, s čimer se zmanjša prenos travme na naslednje generacije in omogoči bolj zdravo in stabilno družinsko dinamiko. S pomočjo psihoterapije lahko posamezniki obnovijo svoja osnovna prepričanja, se povežejo z okoljem in vzpostavijo boljše odnose, kar je bistveno za prekinitev cikla medgeneracijske travme.
