Družinska psihoterapija

Družinska psihoterapija prepoznava težave, ki preprečujejo, da bi bila oseba v zakonu ali starševstvu srečna. Prav tako je pomembno, da psihoterapevt prepozna osebne težave pri obvladovanju, izboljšanju in premagovanju travmatičnih odnosov, ki so obstajali v starševski družini. Ena največjih ovir za pozitivne spremembe je, da se ljudje držijo starševskih vzorcev vedenja in čustvenih odzivov.

Ko si ustvarimo družino, svoje notranje vedenjske vzorce (podedovane od prednikov, oblikovane z vzgojo) prenesemo na zakonca in otroke. Naši družinski člani so tako vključeni v proces prenosa: zakonca ali otroka dojemamo na določen način, ki je bil vzpostavljen v starševski družini. In ta odnos je mogoče spremeniti le tako, da prepoznamo napako v tovrstnem dojemanju.

Namesto tega poskušajo družinski člani najti rešitve za svoja notranja nasprotja v medosebnih odnosih in ta nasprotja spremenijo v obtožbe proti zakoncu, otroku ali staršu. Težave, ki se pojavljajo v odnosih - nezaupanje, prepiri, zadržanost, prešuštvo, borba za oblast, težave v spolnih odnosih, pomanjkanje odnosa med zakoncema, dilema o zlitju ali diferenciaciji - lahko razložimo s tem, da v ključnih pojmih družinskih odnosov: intimnost, ljubezen, avtonomija, samota, prijaznost, spoštovanje itd. - partnerji vnašajo različne pomene, ki so se jih naučili v svojih starševskih družinah.

Družinska psihoterapija vam lahko pomaga izboljšati družinske odnose, zaradi česar se lahko odpravi izoliranost nekaterih družinskih članov, izboljšajo se odnosi med zakonci, otroki in starši, v ločenih družinah pa odnosi postanejo bolj intimni.

Družinska psihoterapija je še posebej koristna v naslednjih primerih:

• nezmožnost vzpostaviti odnos, ne da bi se o tem prej pogovorili s starši, sorojenci ali drugimi sorodniki;

• ločitev staršev v preteklosti;

• razdružene družine;

• želja odraslih otrok po spravi s starši;

• nezmožnost vzpostavitve zadovoljivega bližnjega odnosa;

• družine z vsiljivimi ali odtujenimi starši.

Indikacije za zakonsko terapijo so:

• zakonski in družinski konflikti, ki jih je težko nadzorovati;

• ponavljajoči se negativni dogodki (npr. prevara);

• nevrotične in psihosomatske motnje pri otrocih ali zakoncih, če so se razvile v družinskem življenju;

• simptomatsko vedenje, npr. odvisnost od hrane ali kemičnih snovi, ki ga podpira vedenje soodvisnih družinskih članov itd.

Družinska psihoterapija lahko traja od nekaj tednov do več let. Trajanje družinske psihoterapije je odvisno od resnosti duševnih motenj družinskih članov, od resnosti medosebnih konfliktov ter od pripravljenosti in motivacije družinskih članov, da dosežejo želene spremembe.

Več o zakonski terapiji, ki je sestavni del družinske terapije, si lahko preberete tukaj.