Psihoterapija za mladostnike
Psihoterapija za mladostnike združuje preprečevanje in odpravljanje osebnostnih motenj, zdravljenje psihosomatskih posledic prilagoditvenih težav in duševnih travm ter adaptacijo vrednotnega sistema, želja, potreb, pomenov, teženj in življenjskega sloga.
Najstništvo je najpogosteje opredeljeno kot obdobje med 13. in 18. letom starosti (pri dekletih se začne 2-3 leta prej kot pri fantih) in predstavlja tretje in najbolj dolgotrajno obdobje človekovega življenja. Za to obdobje so značilni pojavi pubertetne krize, za katero je značilno izrazito nevroendokrino prestrukturiranje telesa, ki odraža adolescentno puberteto. Psihološka vsebina tega obdobja po eni strani sestoji iz različnih vedenjskih motenj in protestnih reakcij z razširitvijo meja samozavedanja, po drugi strani pa iz povečane zaskrbljenosti, prekomerne čustvenosti, ranljivosti in nestanovitnosti odnosov.
Duševne in vedenjske motnje, ki se manifestirajo v tej starosti, se lahko začnejo že v otroštvu in se le spreminjajo ( hiperaktivnostna motnja s pomanjkanjem pozornosti, tiki, enureza, fobije, avtizem), druge pa imajo svoje posebnosti in mehanizme razvoja ( nervoanoreksija, dismorfobija, asocialna osebnostna motnja, odvisnosti). Na splošno se pri tej starosti obstoječe motnje začnejo oblikovati v vzorce, ki so podobni odraslim, čeprav ostajajo nepotrjene, razdrobljene in nepopolne v svojih kliničnih manifestacijah.
Psihoterapija za mladostnike je v nasprotju z odraslimi ontogenetsko usmerjena, tj. poteka na starosti primeren način. V proces psihoterapije so obvezno vključeni mladostnikovi družinski člani, kar jo približuje družinski psihoterapiji. Poleg tega je treba upoštevati posebnosti mikro družbe in v zvezi s tem postanejo terapevtske in pedagoške dejavnosti v tej starosti še toliko bolj pomembne.
Pogovor s psihoterapevtom je konstruktiven in zaupen dialog. Če otrok zaupa psihoterapevtu, lahko ta v eni seansi obravnava bistveno več notranjih mehanizmov in težav mladostnika kot v pogovoru s starši. Starši vedno poskušajo zaščititi svoje otroke, tudi pred njimi samimi, kadar njihovo vedenje pri starših vzbudi določene sume. Za psihoterapijo najstnikov pa je pomembno ravno nasprotno, da usmerimo najstnikovo pozornost navznoter. To ni le mehanska rešitev mladostniškega obdobja, temveč bo dalo otroku znanje, kako se spopadati s podobnimi izzivi v prihodnosti.
-
Individualna psihoanalitična psihoterapija ali "terapija s pogovorom" temelji na ideji, da so človekovo vedenje, čustva in misli v veliki meri odvisni od nezavednih vidikov psihičnega delovanja in ne od običajnega zavestnega odločanja. Psihoterapevt oz. psihoterapevtka pacientu pomaga odkriti in razumeti njegove nezavedne potrebe, nagone, želje in spomine, tako da lahko začne zavestno nadzorovati svoje življenje. VEČ
-
Cilj terapije - spremeniti družinski sistem, harmonizirati odnose ter izboljšati dojemanje družinskih težav: razumevanje skupnih nalog, pogojev in omejitev, sprejemanje osebne odgovornosti, zavračanje disfunkcionalnih odnosov in vedenjskih vzorcev, oblikovanje novih formul za reševanje konfliktov, spodbujanje odprte in svobodne komunikacije. VEČ
-
Cilj psihološkega svetovanja je pomagati stranki rešiti njen problem, prepoznati in spremeniti neučinkovito vedenje, da bi lahko stranka sprejemala pomembne odločitve, reševala probleme, dosegala svoje cilje ter živela v harmoniji s seboj in svetom okoli sebe. VEČ
